The ultimate warrior

Ženske večkrat govorijo, da imajo nekakšen šesti čut, občutek, ki jim pove, da se bo glede nekoga, ki jim pomeni vse, zgodilo nekaj groznega. Žal, sem spet tudi jaz podoživela podobno izkušnjo.

Tokrat glede moje Sky.

Bilo je 7. aprila, ko sem doživela verjetno najdaljšo in najhujšo noč v mojem življenju. Teden dni prej, me je začela obhajati zla slutnja, občutek tesnobe v prsih, nervoza za katero nisem vedela od kod prihaja. Sem pa samo sebe zalotila, kako z nervozo opazujem Sky ko je imela smrček pri tleh in ovohavala travo. Sem mislila, da me pač obdaja paranoja. Obšla me je grozna misel, strah pred tem, da bi se zastrupila. In misel sem skušala odgnati kakor hitro se je pojavila.

7. aprila, teden dni po tem, ko sem začela čutiti tesnobo, sem zjutraj peljala vse tri pse na krajši sprehod. Navadno imamo popoldan daljši sprehod na katerega z veseljem grem in nikakor nikoli ne izpustim. Ta dan, pa nisem imela volje. Samo posedala sem v sobi in jamrala fantu po telefonu kako se ne morem spraviti ven, da me nekaj zadržuje. Sprva sem sumila na vreme.

Potem pa se je spet pojavila tesnoba v prsih, težko sem dihala.

Moja brezvoljnost se je razvlekla vse do poznih popoldanskih ur. Ampak tokrat je že bilo pozno dovolj in sem si rekla, da gremo na krajši sprehod v bližnji betnavski gozd, v primeru, če se slučajno kaj zgodi, bom dovolj blizu doma. Slab občutek nikakor ni popustil.

In ravno to je bila usodna napaka.

Sky ima dober odpoklic. Drži se me kot senca. Le redko zaostaja za menoj, oz.nikoli. Ta dan je deževalo in to je pomenilo 0 ljudi. Zato sem psa spustila s povodca. Kot vedno se me je držala in hodila ob nogi. Tudi jaz sem ohranjala zelo hiter tempo, ki ga imam vedno ravno zato, da pes nima časa ovohavati in česa požreti. S Sky pa tudi od malega trenirava, da ne požira s tal. Dovolim ji, da s tal pobere le palce in vejice. Ampak tokrat je "vaba" bila očitno preveč mamljiva. Kasneje smo ugotovili, da je ta pošast morala priboljške s strupom razmetati po celem gozdu, saj je bila vrečka ob polžjem strupu, v kateri bi naj bili priboljški-PRAZNA. Naj povem, da je nisem videla ničesar požreti kar je pomenilo, da je bila količina zaužitega strupa majhna. Menim, da jo je ravno ta ubogljivost rešila.

Vrnemo se s sprehoda. Kakšni dve uri za tem, mi piše kolegica, da bo počasi pred blokom. Zmenjeni sva bili, da pride z njeno psičko prespat k meni. Med odpisovanjem SMS-ja, stegnem roko proti Sky, ki je ležala na postelji ob meni, na kar psica naenkrat trzne. Začudeno strmim v njo, malce zmedena. A je zaspana? Se sprašujem. Ni pričakovala moje roke? Ok, odpišem SMS, do konca in se počasi odpravim obuvat. Pokličem Sky, se mi je zdelo čudno, da mi ni sledila do vhodnih vrat, namreč to vedno stori. Navadno mi sledi iz enega prostora v drugega. Opazim kako počasi pride s postelje, malce preveč brez voljno, za njo.

Začne me obhajati zla slutnja. Pograbim povodec in se odpraviva ven. Opazim, da se je nekam čudno vsedla, preveč na stran in s težavo. Zunaj, pa mi je postalo jasno, v minuti. ZASTRUPLJENA JE! Ugotovila sem, ko sem videla,da ji zadnji del telesa zanaša vstran. V paniki rečem kolegici " Sara, s Sky nekaj ni vredu! A vidiš kako jo zanaša?!" Mi pritrdi, da to ni nista srečna in sproščena Sky ter da res nekam čudno hodi. V tistem opazim, da jo vse bolj zanaša. Dvignem psico in začneva teči proti domu.

Doma se jočem mami, da je Sky zastrupljena, da gre za živčni strup, da bo umrla če je ne spravim TAKOJ na kliniko. Mama žal ni bila sposobna peljati, ostala sem v paniki brez prevoza. Potrebno je bilo hitro ukrepanje. Minute so bile štete.

Moja najboljša prijateljica trpi, jaz pa ji ne morem pomagat. Spreleti me groza, nato pa se skušam pomirit in kličem fanta, če lahko prideta z očetom po nas, v paniki se jočem in mu povem kaj se je zgodilo. Tudi sam obožuje Sky, zato hitro zrihta prevoz. Kličem prvo eno veterinarsko kliniko, da bi dobila dežurnega veterinarja, nato drugo, še tretjo, noben se ne javi, ali pa me preusmerijo v napačen kraj. Vse bolj sem zmedena in prestrašena. Iščem potni list od Sky in še enkrat pokličem na neko telefonsko številko ( še sama ne vem kje in kako sem jo našla), po naklučju se javi moj osebni veterinar, presrečna mu rečem " Doktor Eisner, vi ste?" Nakar mu hitro povem kaj se je zgodilo. " Čez 15-20 minut bom na kliniki." Kličem fanta, mu rečem kam nas mora spraviti.

S Saro hitiva pred naš blok, dvigneva obnemoglo Sky in jo neseva čez cesto. Ko pridemo preko ceste, se psica zgrudi na tla, jaz pa klečim zraven nje in si jo dam v naročje, skušam jo ohranjati pri zavesti, v obupu jo objemam in jočem " Vztrajaj Sky, ne zaspi, ne zaspi! Ne zapusti me! Ostani z menoj!"

Videlo se je, kako se trudi. Najbolj boleče je bilo, da niti ne zase, ampak zame. Na čase, ji je strup meglil razum in opazilo se je kako prevladuje. Ampak vsakokrat mi je uspelo jo spravit pokonci.

Fant je naletel na vsako rdečo luč in zastoj. Meni se pa meša od nervoze, minute se mi vlečejo kot ure. V naročju držim psico, ki se bori za življenje, čutim nemoč in adrenalin.

Par ljudi se je ustavilo, ponudilo pomoč in ji ponujalo vodo, a enostavno ni več dojemala. Ostali so z nami dokler ni prišel moj fant.Večno jim bom hvaležna za podporo in skrb. Eden od njih mi je pomagal dati Sky v avto. Vso po do tja se tresem in klejem ob vsaki rdeči luči. Sprašujem se če mi je usojeno, da jo to noč izgubim.

Končno nam uspe in prideno na kliniko. Ko jo spravimo v ambulanto in na mizo, me obda nek občutek olajšanja in mirnosti. Ob meni sta Sara in moj fant. Vem pa tudi, da odličen veterinar, ki bo storil vse, da mi reši ne samo psa, ampak res toliko več kot le psa.

Takoj potrdi mojo slutnjo, živčni strup, natančneje polžji strup. Poslušam besede, da imam dve možnosti - da umre, kar se zgodi večini po zaužitju takšnega strupa ali pa, da preživi in bo po vsej verjetnosti brez posledic.

Vbrizga ji verjetno največjo dozo protistrupa. Sky medtem že izgublja voljo, čutim kako jo boli. Ko veterinar odide po pomirjevala ostanemo jaz, Nejc in Sara za trenutek sami z njo.

Glavo položi na šape in obupano zapira oči. Dvignem ji brado in ji rečem tokrat odločno , umirjeno, in z upanjem v srcu " MAŠ TO PUNCA! BORI SE! " V tistem trenutku mi nameni tak pogled, da mi je bilo jasno, da se ne bo dala. Pogled zaupanja, upanja in volje. Pobožam jo in jo objamem.

Pomirjevala začnejo delovati, ona pa počasi utone v globok spanec.

Ostanem z njo in jo božam. Nato nas veterinar pošlje domov, njegove zadnje besede " Če vas pokličem do 5 ure zjutraj pomeni, da nam ni uspelo. Drugače se pa slišimo zjutraj."

A to ni omajalo moje vere v njo! Vedela sem, da je borka, da se ne bo predala, preveč me ima rada, mene in življenje.

Doma bedim vso noč. Spomnim se nekega trenutka okrog 6 ure zjutraj, sem čutila popoln mir, čez kakšno uro, pa dobim vizijo, da se je Sky prav kar prebudila in prihaja k sebi. Takrat sama sebi rečem " Uspelo nama je punca! "

Čez pol ure prejmem klic veterinarja, da je Sky dobro, da jo je prav kar peljal lulat. Oddahnem si in olajšano zaspim.

Še isti dan se odpravimo po njo. Ne bom pozabila trenutka ko so jo pripeljali, ko sem jo zagledala. Mešanica ljubezni, sreče, zmagoslavja in olajšanja. Skoči mi v naročje in jo objamem.Veterinarji in tehniki so bili navdušeni nad njo. Direktorica je celo rekla, da nam je ne da nazaj :) Sta baje celo dopoldne skupaj preživeli. Povedala mi je, da je pojedla dve konzervi, sem bila olajšana ko sem izvedela, da ima apetit. NAJHUJŠE JE ZA NAMI.

Takoj sem odhitela in ji kupila celega piščanca, doma pa skuhala riž.

Verjela sem vanjo do zadnjega. Spomnim se, da sem tisto noč rekla Sari " Ne, ne morem verjeti, da je bilo njeno poslanstvo, priti za tako kratek čas. Res je, polepšala mi je leto dni življenja, a verjamem, da to ni vse kar mi lahko da, kar lahko da našemu svetu.To ne more biti konec!"

Ne morem opisati sreče, ki jo čutim, da sem dobila še eno priložnost z njo. Brez nje, preprosto ne bi bilo več isto. Človek ,ki nama je povzročil takšno trpljenje ne bo nikoli razumel kako bi me uničil,če bi jo izgubila, NIKOLI razumel, da je ona meni preprosto razlog za borbo, vzornica kar se tiče mnogih stvari. In ne samo meni, mnogim sva vzor in upanje, mnogim je Sky vzgled. Vedno nasmejana, vesela, z nenormalno željo po življenju. Prava bojevnica.

V najhujšem trenutku, ko je ležala na mizi nemočno, pri veterinarju, sem dojela kako povezani sva, vedela sem, da moram biti močna za njo. Tako, da človek, ki si to storil, hvala ti! Dokazal si mi, da je ni ovire,ki je v življenju ne bi mogli premagati če imamo voljo in bojevito srce!

Posvečeno moji Sky.

Ki me vsak dan uči živeti.