Moja zgodba

Ime mi je Anja in prihajam iz Maribora. Kot je že iz bloga razvidno živim za živali. Moj največji hobi in življenje pa predstavljajo prav psi, katere naravnost obožujem in si brez njih ne znam predstavljati življenja.

Moje življenje vrti okrog živali. V mnogih pogledih me živali izpolnjujejo. Z živalmi sem preprosto to kar sem, brez obsojanj iz njihove strani. Sprejmejo me preprosto takšno kot sem. In jaz sprejemam njih, saj so resnično čudovita bitja! In brez njih bi bil svet pust in temačen.

Prav tako pa ne bi bilo motivacije, ki mi jo dajejo že z njihovem obstojem. Ne morem si predstavljati življenja, ki bi potekalo brez živali. Živali so vedno bile in vedno bodo del mojega življenja. Z mojo prvo psičko se mi je odprl svet kinologije, pri enajstih letih. Takrat sem resnično spoznala kakšna odgovornost je imeti psa. Tveganja, žrtvovanje prostega časa. Včasih tudi pride do tega, da moraš izpustiti kakšen sprehod s kolegi, sprehod po mestu s fantom, ali pa zgrešiš kakšno zabavo. Vse to je vključeno v življenje s psom. Pa vendar je neverjetno kaj vse te živali naučijo! Dajejo ti brezpogojno zvestobo in prijateljstvo, ki ga marsikateri človek ni zmožen!

 Naučijo te ogromno o življenju, vrednotah in prijateljstvu. One so bitja, ki te ne bodo obsojala, so bitja v katerih ogromno ljudi najde podporo, ki je ne najdejo pri ljudeh.

 Z mojo psičko Nalo sem se naučila vse o vzgoji psa, vzreji, nakupu, prehrani… Preprosto o vsem kar je potrebno vedeti o psih.  Začetki s takšno pasmo kot je samojed niso lahki. Sploh kadar si star 11 let in dobiš psa, ki ni najbolj primeren za začetnike. Bili so vzponi in padci, tveganja, solze… Na koncu je bil ves trud poplačan. Zdaj imam lepo vzgojeno psičko in odlično spremljevalko, ki mi lepša dneve.

Doma imam tudi Nelly, mojo mačko brez katere si prav tako ne morem predstavljati življenja. Ni lepšega občutka kot žival, ki ti brezpogojno zaupa, tudi v najtežjih trenutkih, ki jih je doživljala pred in po operaciji sečil. Pri veterinarju je s svojo mirnostjo in s tem ko se je stisnila meni v naročje dokazala zaupanje, ki ga tako cenim. Po operaciji sem bila jaz edina izmed družinskih članov, ki jih je pogledala. Vseh ostalih se je izogibala. To mi pove prav vse.

Moje življenje pa ne bi bilo perfektno če ne bi spoznala tudi mojega fanta. Mojo sorodno dušo, je prav tako “pasji” tip ( obožuje pse). Doma ima psa, ki ga kličemo Buco,  (mešanec med pitbulolom, staffordom in labradorcem, ki sem ga spravila s skoraj 5 letnega životarjenja na ketni in sem ga navadila na povodec in vzgojila.

Skupaj sva doživela ogromno lepih in tudi  grenkih trenutkov, pa vendar je najina ljubezen nezlomljiva, Vesela sem, da imam tudi prijatelje, ki me razumejo in imajo enako strast kot jaz – živali.

 Živali nas naučijo ceniti življenje in uživati v vsakem trenutku. One ne živijo za preteklost. Prav tako ne za prihodnost. So preprosto tukaj. V tem trenutku in dan sprejmejo takšen kot je, brez strahu pred prihodnostjo, skrbi pred preteklostjo. Naučijo te življenje zajeti s polno žlico.

Nala je moja prva psička, k nam je prišla, ko sem dopolnila 11 let. Zaradi trme in svojeglavosti veljajo samojedi za pse, ki niso ravno primerni za začetnike. In ravno zaradi tega je bilo delo z njo zelo zahtevno, a hkrati me je naučila mnoga dejstva o psih, zaradi katerih sem danes to kar sem – namreč brez nje ne bi pridobila toliko ljubezni do živali.

Skozi težka obdobja me je naučila kako ne smeš nikoli obupat nad nekom, ki ga imaš rad.Naučila me je ceniti življenje, vsak trenutek v njem, gledati na preteklost iz pozitivne plati, naučila me je vse o prijateljstvu, ljubezni, potrpežljivosti. Naučila me je ogromno o psih, upam si trditi, da je le malo psov, ki bi me kdaj lahko (če) naučili toliko kot me je moja Nala. Zaradi nje sem se začela ukvarjati s fotografijo, pomagati nestabilnim, zavrženim živalim, zaradi nje sem izkusila delo in pomoč, prevzgojo psov v zavetišču, zaradi nje sem postala veganka, zaradi nje, sem uspešno pomagala številnim psom in njihovim lastnikom. Zaradi nje živim. 

Res je vredno, vsakega truda, znojenja, tudi solz, odrekanja, časa. Tak pes, te nauči več kot “normalen”, mene je moja, naučila živeti.  Naučila me je, da nikoli ne obupaj nad prijateljem, pa če je še kako hudo.

Na koncu bo vedno vredno. Zapomnite si to! 

Moja Nala ni bila le tipičen predstavnik samojeda, ni bila le trmasta,  lajajoča, hiperaktivna, uničevalna “mrcina” in ko je podirala otroke in sploh, šibke ljudi, preganjala vse kar leze in gre, vlekla na povodcu, uhajala, še zdaleč to ni bilo vse. Najin največji problem je bil, saj je bila izjemno streloplaha (boječnost  zvokov, pokov) in panična glede vsega, česar ni poznala, ali pa je poznala, a je bilo zanjo “nenavadno. Bala se je določenih ljudi, pokrival, vrečk,  invalidskih vozičkov, delavcev, tal, določenih psov, tujega okolja, množice, grmenja,vetra,  mestnega vrveža, in vsega mogočega in nemogočega.  A midve sva dokaz, da se VSE da če imaš VOLJO. Pa četudi si še otrok, kot sem bila sama.

Vzrediteljica Marta Bandur  (psarna samojedov, BLANJA POLAR)je potrdila mojo slutnjo, da je to zaradi tega, ker so nam jo trgovci dali prehitro, (v življenju sem enkrat stopila na led in nikoli več, ti ljudje niso bili nikakršni vzreditelji ali ljubitelji živali sploh, kršili so zakon in pravice živali)  ) pri samo 4 in pol tednih. Zato so posledice vidne še zdaj. Vendar sama vem, da je veliko bolje, napredek se opazi, saj ogromno delava. Iz nekoč nemogoče psice, je sedaj  psihično napredovala do te mere, da se ne boji več ničesar razen  raket in petard.

Občasna nervoza se še pojavlja, vendar je to pač v njej, ni moč iztreti. Sva pa napredovale do zame doseženega cilja. Življenje z njo, sedaj ni le znonsno, temveč čudovito, brezskrbno, mirno, psička uboga, se več ne boji, z nami gre na izlete, morje, v mesto, ne boji se več ljudi, celo na mestne koncerte jo lahko vzamem, v lokale… V šolo, kjer  nas je bilo več kot 500 dijakov in ostalih ljudi, imeli sva vlogo, kjer sva po posestvu šole peljali otrokom predstaviti konje in druge živali, z otroki je bila  izredno potrpežjiva, z živalmi na šoli (kokošmi,  kuščarji, kačami, morskimi prašički, hrčki, podganami, dihurji…) prijazna oz. se ni kaj veliko zmenila nanje, saj sem jo naučila kontrolirat njen lovski nagon.

  V šolo, kjer  nas je bilo več kot 500 dijakov in ostalih ljudi, imeli sva vlogo, kjer sva po posestvu šole peljali otrokom predstaviti konje in druge živali, z otroki je bila  izredno potrpežjiva, z živalmi na šoli (kokošmi,  kuščarji, kačami, morskimi prašički, hrčki, podganami, dihurji…) prijazna oz. se ni kaj veliko zmenila nanje, saj sem jo naučila kontrolirat njen lovski nagon. 

Zdaj že lahko grem z njo v mesto, med množico ljudi. Kaj takega si pred letom dni, niti v sanjah ne bi mogla predstavljati

 Nala: Karakterno izredno učljiva (naučila sem jo okrog 100 trikcev in ukazov, besed, ki jih pozna in razume), prijazna do VSEH ljudi, še posebej obožuje otroke, prijazna do živali. Izjemno inteligentna, predana, zvesta, razume  vse kar ji rečeš, na njej mi je všeč njena prilagodljivost…

DOKAZ njene vdanosti je bil pred letom dni, ko sem sredi noči sredi ceste padla v nezavest od stresa, živcev in joka ter posledično nezmožnosti jesti –  stradanja posledično. 
Psico sem imela spuščeno, saj sem bila pri fantu na podeželju, ob pozni uri, nepričakujoč težave.

Po besedah ljudi, ki so me dali s psom vred v avto ( kasneje sem izvedela, da je šofer bil stric od fantove mrzle sestrične, ki se je sz ženo slučajno peljal mimo))  je psica sedela sred ceste, dva metra proč od mene, bila je trda tema, jaz sem na SREČO obležala na travi meter do dva proč od ceste, psica pa se je direktno ( bi naj) vsedla sred ceste in močno lajala, pred tem pa me rukala s smrčkom in spet letela nazaj na cesto. ( tega dela se bežno tudi sama spomnim saj sem počasi začela dojemati stvari) čutila sem strah, ker sem instiktivno čutila da je na cesti. A se nisem toliko zavedla, da bi jo poklicala k sebi.

Potem sem pa nekako čutila svetlobo in krike ( kasneje sem izvedela da so to bile luči avta in prestrašeni kriki fantovih sorodnikov), to je vse kar se spomnim. Ja, nisem si mislila, da bom to zgodbo s komerkoli delila, saj je zasebna in je ne ve skoraj nihče, razen fanta in mame.  Ampak jo povem v VEDNOST da se psa da tudi po letih NEnaklonjenosti total spremeniti

Dan kasneje ko sem se zbudila sem pa izvedela, da je bila ura 11:30  ponoči ko je psica na vso moč lajala in me res dregala s smrčkom ( kot sem si domišljala) avto naj ne bi mogel speljati mimo nje saj je čepela na sredini ceste, naj bi lastnik avta hupal na vso moč,  a se psica ni premaknila. Ne vem kaj je šoferja vodilo a zaradi MOJE psice, je slučajno pogledal na drugo stran kjer me bi naj videl ležati… Ne morem verjeti, a moja psica, moja nekdaj plašna psica stala sredi trde teme, zraven gozda, v bolj kot ne novem okolju  ( tam je bila samo 6x) kjer se ponoči nenormalno derejo živali iz gozda, ki se jih je še zdaj vedno bala, ostala z menoj par 100 metrov  proč od hiše ( pot je poznala saj je to edina pot, ki vodi na sprehod) OSTALA z menoj, ko je imela možnost pobega…. Ne morem verjeti, saj VEM, da bi še pred dvema letoma ušla in se ne zmenila zame, sem imela par krvavih padcev, napad psa, pa tudi nasilje za seboj, pa se je obrnila proč ali pa pobegnila…

Moj pes je SAMOJED ki po BUTASTIH mnenjih velja za NEODVISNO pasmo, ne pozorno na lastnika, moja psica je VEDNO največ 15 metrov pred mano, pa še te me vedno gleda.
Ni vrag, da vam ne uspe.
Naučiti se morate delati na zaupanju, ljubezni, doslednosti. Sem prepričana da se vse 1x obrne.

NIKOLI NE PODCENJUJTE ŽIVALI!
Kajti v najtežjih situacijah vam utegnejo rešiti življenje.

Delo z otroci

SAMO PES?

Klečim na kolenih. Veter mi mrši lase, mrzle dežne kaplje pa spirajo bolečino iz mojih oči. V daljavi kjer se nahajam, brez mestnega vrveža, brez ušesa parajočih zvokov, brez nerazumevajočih ljudi, brez nepotrebnih opazk in žalitev, sem tukaj, v temi, na sredini travnika, klečim na hribu in jočem. A nisem sama.

ONA je tam, sedi zraven mene in mi daje občutek, da skozi vsa ta leta nisem bila nikoli sama, tudi ko sem že mislila, da so mi vsi obrnili hrbet, se je prikazala za menoj in storila to, kar stori zvest prijatelj. Na svoj pasji način mi je brisala solze z oči.

Kljub temu, da ni mogla nikoli spregovoriti, se je potrudila, pokazala kanček empatije in mi položila glavo v naročje ali mi dala njeno veliko belo šapo.

 So ljudje, ki niso bili nikoli sposobni videti bolečine v mojih očeh, solz, ki so izžarevale bolečino tega sveta, solz razočaranja in velikokrat zlomljenega srca. Ona je bila pa tista, ki me ni nikoli obsojala, bila me je vesela ko me ni bil nobeden, moj prihod domov je vedno nakazala s čakanjem pred vrati in z mahajočim repom v pozdrav. Ona je psica, a seveda ni le to. Ona je bitje, ki je sposobno tolikšne mere ljubezni, ki je ni sposoben vsakdo. Pravijo » Saj je samo pes« NE! Zame je veliko več kot le »pes« ona je moja prijateljica v težkih trenutkih, v vsej bolečini, sreči, najlepših trenutkih mojega življenja, skozi vsa leta se me ni nikoli sramovala, ali me imela kaj manj rada, tudi ko sem jo »prizadela«, s svojimi vzgojnimi napakami, tudi ko je skoraj vsak dan poslušala moje prepiranje z nekdanjim fantom, ko sem jokala cele noči…

 Šla sem  k njej in jo ob petih zjutraj objela in se na njej zjokala, kajti vedno je bila edino bitje vredno zaupanja. Rada me je imela prav takšno kakršna sem, ne glede na slabo počesane lase, kakšno kilo preveč, razmršene lase ali razcapane obleke.TO JE LJUBEZEN, ljubezen, ki mi jo je dajala do konca njenega življenja.

To ljubezen sem in ji bom jo vračala do konca mojega življenja.