The waiting one
Spomnim se časa ko sem šele prešla v najstniško obdobje, tam nekje po enajstem letu. Ne vem kako je bilo pri ostalih. A bilo je to občutljivo okolje, spoznavanja vseh novih stvari. Takrat še moje življenje ni našlo smisla. Bila sem na začetku poti kjer sem se spoznavala, kdo v resnici sem in kaj želim. V vseh leh letih so bili del mojega življenja dobri ljudje, ki so me pravilno usmerjali, mi bili v podporo, me ljubili ter ljudje za katere sem mislila, da bi dali roko v ogenj zame, pa so še prej odšli kot tisti od katerih sem to pričakovala in ljudje katere pogrešam vsak dan, a so žal preminuli. Nanje mislim vsak dan, to so ljudje, ki so mi nudili srečo, toplino, občutek varnosti. Ni dneva v letu, da zaspim brez, da pomislim nanje. Še sedaj po tolikem času ujamem samo sebe s solzami v očeh, le ob misli nanje. So stvari, ki jih nikoli ne preboliš. CELO ŽIVLJENJE SEM ČAKALA.
Ko se spomnim vseh teh "letanj" po bolnišnicah, ki sem jih tako zasovražila. Moje otroštvo je prežeto z nesrečo mojih domačih in smrtnimi boleznimi ljubljenih.Kot tudi tistih čudovitih, a kratkotrajnih spominov, občutkov sreče. A to okolje, ki me je dušilo, mi ni dalo spati. Sovražim vonj bolnišnic, vonj smrti, krike, ki sem jih morala poslušati na oddelku za rakave bolnike, njihovo bolečino, haluciniranje zaradi odmerka močnih zdravil. Preganjala me je misel, da ni minilo leto brez bolezni, smrti ali družinskih težav. Sreča je bila zame tako oddaljena kot luč na koncu tunela, ki je ne moreš doseči, se ti zdi, da se s vsakim korakom oddaljuje.
Človek preživi marsikaj, vsak ima svojo zgodbo. Vsak se bojuje s svojimi demoni. Živali so me prisilile, da se streznim, pustim dež za seboj, saj s težavnim psom, ki ga bremenijo rane preteklosti, ki jih je povzročila človeška roka-enostavno ne moreš delati, če še sam nisi poštiman v glavi. Za takšno žival moraš biti TEMELJ, močan človek. Močam zase, močan zanj, nedolžno bitje, ki mu moraš pomagati. Zavetiški psi so me naučili marsikaj.
Prav tako moja samojedka Nala, ki ji dolgujem življenje.Kot ga je tudi ona meni podarila Tisto noč, bila bi pogubljena brez nje. Če ne bi ona bila tam, mi krila hrbet in skočila pred avto zame. Živali so tako čudovita bitja, naši učitelji. Psu moraš biti vodja. To pa ne pomeni diktator. Pomeni, da moraš biti miren, znat odreagirat v VSAKI situaciji, biti potrpežljiv, pošten, a odločen, pravičen. Le tako te bo pes spoštoval, ti zaupal.
Ko sem pričakovala prihod moje Sky, sem se odločila, da bom prejšnje obdobje svojega življenja enostavno zaprla. In odprla novo poglavje, sreče. Pustila bolečino, solze, neprespane noči za seboj in končno zaživela kot si zaslužim! DA, ZASLUŽI SI, SAJ SEM DOVOLJ DOBRA! Besede, ki jih od 12 leta nisem mogla izgovorit. Če želim biti vse kar sem lahko, moram biti močna. In živali mi dajejo to moč. Da zjutraj vstanem. Srečna, ne brez voljna. Da sem ure prešvicala za to, da sem pomagala nikogaršnjim psom, da sem pomagala ketnarjem, politim z bencinom, pozabljenim. Celo sosedom rada pomagam, samo, da bo žival na boljšem. Z živalmi sem našla svoj smisel, dvomim, da če ne bi bila to kar sem ( to vse, sem zaradi živali) da bi spoznala tako dobre ljudi, svojega fanta, ki je prečudovit in ga zelo cenim, sploh za živce, ko je bil moja rama na pogrebih in bil moja opora v vseh težkih trenutkih, tudi zatočišče ko nisem imela kam. Ne bi se počutila izpolnjene, tako kot se počutim sedaj ko pomagam kakšni živali, osrečim ljudi, ko fotografiram njih in njihove živali. Živali so me naučile kako ne obupati nad nekom, ki ga ljubiš, naučile so me zvestobe, prijaznosti, temeljev zdravega življenja, gibanja, ljubezni do narave, prijateljstva...
Spomnim se kako sem ure preživela v sobi ob poslušanja rock in metal glasbe. A počutila sem se osamljeno, nisem upala v svet,bila sem pre sramežljiva. Nala me je naučila, da niso vsi ljudje slabi, da se lahko tudi brez sramu pogovarjam če me zaradi nje ustavijo na cesti ali imajo celo svojega psa, ne bo me vsak človek obsojal. Tako je rastla moja samozavest, začela sem celo hoditi v klube, partije, koncerte.
In sedaj ko gledam nazaj, SEM PONOSNA NASE, PONOSNA NA TO KAR SEM. Prijazna, ustrežljiva, zvesta, komunikativna (še preveč), odštekana, smotana punca, ki ljubi ljudi, ki so ji blizu, naravo, živali, rada piše, fotografira in hodi na partije. To sem jaz. Vedno pripravljena pomagat in to sem zaradi ŽIVALI.
Še vedno rokerca po duši, a tokrat veliko bolj pozitivna oseba, ki še vedno rada kak dan preživi v samoti. Da si napolni "baterije" a hkrati ljubi ljudi. Tudi tiste, ki so mi storili žale stvari, HVALA VAM, BILE STE MI V DOBRO IZKUŠNJO!
S Sky so dnevi spet prečudoviti. Fotografije naj povedo vse. Po Pohorju, centru mesta S fantom pse voziva na izlete,nabirava pozitivne izkušnje in uživava življenje.
Sky je nenormalno pridna, uživa v družbi ljudi, psov, promet je ne moti. Ne znam opisati občutkov kako se počutim med tekanjem po širnih gozdovih, travnikih. Življenje ne more biti lepše!
