Velika planina
Že nekaj časa nisem napisala ničesar pozitivnega (pa je vsega ogrooomno), kajti letos so se vrstile tragedije. Sprva se je zastrupila Sky, kmalu zatem sta ena za drugo zaprli oči Nala in Nelly. Potrebovala sem čas, da sem dobila nazaj voljo do pisanja.
Zdaj ko je volja nazaj lahko povem, da je kljub težkim preizkušnjam, ki mi jih je letos spet naprtilo življenje, to leto čudovito. Uresničile so se mi številne želje in sanje. Meni in mojim bližnjim.
Kmalu po smrti Nale in Nelly smo jaz, moja družina in moja ljubezen potrebovali oddih. Celo življenje sem si želela obiskati Veliko planino in končno mi je uspelo. Preko prijateljice smo dobili kočo v kamniško savinjskih alpah, kjer so krasne planine, ki jih imenujemo kar Velika in Mala planina. Prispeli smo v času ko še krave niso na izpustu, tako sem lahko imela Sky ves čas prosto spuščeno. Naj povem, da se Sky nikdar ne oddalji od svojega človeškega krdela, vse nas ima na očeh in prav nič ji ne uide. Ko smo z avtomobilom prispeli na parking pod Veliko planino, je svež zrak in vsa ta lepota narave kar butnila vame. Čudovita pokrajina. Ne vem če sem že videla lepšo. Počasi smo se povzpeli proti "naši" koči.
Zgoraj je bil razgled pravljičen. Nisem mogla verjeti, da sem po tolikih letih želenja in sanjarjenja le uspela svojo družino pripričati za to čudovito izkušnjo.
Ko smo razpakirali stvari, sva se z Nejcem in Sky odpravila raziskovati. Ne bom pozabila tega občutka. Ko sva stala na eni izmed razglednih točk, lahko smo videli mesto, vse kraje in gore, planine, naravo... Dih jemajoča narava, resnično. Sky je uživala v svobodi, tekala okrog naju in raziskovala lepote velike planine. Jaz, Nejc in Sky, smo obiskali vse hribe, skale, ki so naju kar potegnili vase. Na vrhu vzpetin sva odvrtela komad x ambassadors renegades, se držala za roke, ko sva se zasanjano izgubila v tonih glasbe:
Run away-ay with me Lost souls in revelry Running wild and running free Two kids, you and me And I said hey Hey, hey, hey Living like we're renegades
Minili so dnevi odkrianja tamkajšnjih planin, nočnih izhodov in opazovanja zvezd, sekanja drv, življenja brez televizije in vse nepotrebne tehnologije. Sky je bila neverjetna! Kot bi bila narjena za takšno okolje. Povzpela se je na vsako skalo in na njo ter iz nje elegantno skočila. Spremljala nas je na vseh pohodih in ni kazala nikakršne želje koga od nas izpustiti z oči.
Vsem nam je koristilo malo oddiha proč od mesta, skrbi, preteklosti. V tem sveu narave, gora sem se izgubila in ponovno našla.
Življenje tam zgoraj je tako oddaljeno od vseh skrbi in civilizacije, da te napolni z energijo in radostjo.
Upam, da se kmalu spet vrnem! Na tem do sedaj še nepoznanem kraju sem se počutila kot doma.
Ponosna sem na njo. Kajti bilo kako sem jo "postavila", da sem lahko fotografirala je tako tudi ostala :)
Drugi dan ko smo hodili po naravi, smo srečali skupino ljudi. Sky se je povzpela na skalo, točno nad njimi, vsi so v en glas šokirano zaklicali " Glej, volk!" In res je izgledala kot bela volkulja :)
Bila je mrzla noč ko sva se odpravila na hrib gledat zvezde. Tišina je bila zastrašujoča a hkrati božanska. Luči mesta, ki je bilo tako oddaljeno so bila skoraj edina svetloba zraven zvezd.
VIDEO IN FOTOGRAFIJE:
